Васиона

PLANETARIJ V LJUBLJANI

V juniju 1961 je bil v prostorih Narodnega muzeja na Trgu herojev v Ljubljani odprt planetarij. Instrument je prvi te vrste pri nas. Brez dvoma mu bodo-upamo, da kmalu-sledili planetariji tudi v drugih mestih naše države. Delo v planetariju teče redno od junija dalje in predstavlja korak naprej v naporih za dvig naših strokovnih kadrov. Poleg tega pa je pomen planetarija iz splošno kulturnega stališča prav znaten. Bralcem »Vasione«, ki morda še niso slišali o planetariju povejmo čemu služi ta instrument! Planetarij je model zvezdnego neba. Z njegovo pomočjo je mogoče na optično-mehaničen način ponazoriti videz zvezdnega neba in pokazati osnovna gibanja nebesnih teles. Gledalcu oziroma poslušalcu-saj spremlja vsako vodstvo tudi ustrezno predavanje-se nudi v planetariju pogled na zvezdno nebo. Videz je skoraj popolnoma naraven in gledalec dobi vtis, da se nahaja v temni, jasni noči pod milim nebom s tisoč in tisoč zvezdami. Pogoji našega vsakdanjega življenja, zlasti v večjih naseljih in mestih v splošnem ne dajejo možnosti, bi se z lastnimi opazovanji poučili o zyezdnem nebu in pojavih na njem.

Takšna opazovanja se morejo vršiti seveda le ob jasnem vremenu in zahtevajo svoj čas, ki je danes vsakomur le pičlo odmerjen. Planetarij pa nudi najširšemu krogu ljudi možnost spoznati se z zvezdnim nebom in to seveda neodvisno od vremena in v kratkem času. V modernem planetariju se vidijo zvezde tako čisto kot v temni, jasni noči na visokih gorah. Bistvena odlika tega instrumenta pa je v tem, da je mogoče pojave, ki se v naravi odvijajo več dni, let ali celo tisočletij pospešiti in jih prikazati le v nekaj minutah. Na ta način postanejo ti pojavi mnogo bolj nazorni in pregledni. Zamisel z modelom prikazati zvezdno nebo in gibanja na njem ni nova. Vemo, da je enega takih modelov sestavil že Arhimed v 3. stoletju pred našo ero. Arhimedov model je poganjala voda. Konstrukcija modelov, ki naj bi bili dovolj precizni in nazorni pa je bila mogoče šele potem ko so ljude v začetku 17. stoletja spoznali, da je Zemlja planet, ki se giblje-podobno kakor ostali planeti-okoli Sonca. V tistih časih so bili modeli večinoma prostorski, nebesna telesa so predstavljale krogle različnih velikosti in v različnih razdaljah. Pobuda za zgradbo modela, ki naj bi prikazal nebo takšno kakor ga vidimo v naravi sta dala leta 1913 Max Wolf in Oskar Miller. Model je izdelala znana tovarna optičnih izdelkov Zeiss iz Jene. To je bila vrtljiva, pločevinasta krogla s premerom 6 m. Na notranji strani te krogle so bile na ustreznih mestih pritrjene lučke, ki so predstavljale zvezde. Sonce, Luna in planeti so bili predstavljeni kot svetleče ploščice, ki so se dale ustrezno premikati s precej zapletenimi pripravami. Opazovalec je bil v notranjosti te krogle. Model je bil sicer nazoren, vendar ni dajal dovolj naravnega videza zvezdnega neba. Saj izgleda lučka na razdalji nekaj metrov precej drugače kakor zvezda na nebu! Po prvi svetovni vojni je Zeissova tovarna svoj model bistveno izboljšala. Zvezd ne predstavljajo več lučke, ampak je zvezdno nebo gravirano na bakrene ploščice, ki se preko posebne optike projecirajo na notranjo stran zatemnjene kupole. Kupola je polkrogla in nam predstavlja umetno nebo. Aparat je v sredini te krogle in se na ustrezen način vrti. Tako je mogoče ponazoriti gibanja na nebu. Uporaba optičnih projekcij nebesnih teles namesto prostorskih modelov ima veliko prednost. Videz zvezdnega neba je skoraj popolnoma naraven, zvezde izgledajo neskončno oddaljene od opazovalca. Ta vtis se še okrepi, saj izgubimo v temi vsak občutek za razdaljo projekcijske kupole. Sonce, Luna in planeti; Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn se podobno kakor zvezde projecirajo na umetno nebo. Za vsako teh teles je pripravljen poseben projektor. Velikost Sonca in Luninih faz v pla-

Planetarij v Ljubljani instrument in notranji videz.

108

ВАСИОНА IX, 1961 број 4