Женски покрет

ЛИСТАК

Iz noči

Orne so sence, bela je pot, mesec na nebu. oblake srebri. Ni bela, črna je moja pot, o Gospod, pomagaj! Droban je črviček ta, je detece moje, v obrazku smehljaj, v ročicah trepet. Moje srce z njegovim bije, bije močno, bije hudo Ne vem, kako mi je, ne vem, kam z njim, ki mi v življenje poslan je bil. Če pogledam nazaj: solnce sijalo jev rožah, v rožah smejalo se solnce, besede vse sladke so mi dušo popile, so mi telo vzrojile nemirne strasti, se zažgal je ogenj pekoč. Potem je bila noč, noč in noč... in luči nobene. „Moj, moj“, in „moja, moja" a v življenja reki besneči je zamrla pomlad; ni solnce sijalo več, ni cvetje dehtelo več; ljubezen se ob kamnu razbila, izlila se kri iz srca. O Gospod, saj veš, da je bila potem samotna vsa moja pot in dolgo in dolgo ... Vsi dnevi: en delavnik potan; vsa pota: žuljave roke; vse noči; en potok solzan; vsi pogledi: noži rezajoči, besede: igle bodeče. Dete, videla sem te, videla sem te in sem te čakala in sem se te bala. Zakaj vedela sem, kakšna bo moja pot s teboj, kakšna bo tvoja pot z menoj; ker ljudje smo in usmiljenja ne poznamo. Gospod, ti si usmiljen 1 Zato mi povej, povej mi o Gospod, kam bi z otrokom? Pehale ga bodo trde pesti, prebadali ga bodo ostrti pogledi, kamenja mu bodo nasuli ljudje na pot, kamenja in trnja bodečega. O saj vem in tudi ti veš, Gospod! In videl si me, ko se mi je v glavi misel spočela, misel na smrt, na smrt mojo in tega otročička smrt...