Женски покрет

nacijonalno demonstracijo delavk proti vojni, a zastopnice iz vojujočih se držav niso mogle priti. Pisala sem mnogo za internacionalni tisk različnih držav: angleški, norveški, švedski, ameriški in ruski. Takrat je tudi izšla moja brošura z naslovom: »Komu koristi vojna«, ki se je razširila v neštevilnih izdajah in ki je bila prevedena na razne jezike«. »Jeseni leta 1915. me je pozvala skupina ameriških Nemcev v Ameriko, da bi tam predavala. Odzvala sem se rade volje ter ostala v Ameriki pet mesecev ter sem prepotovala vse Zjedinjene države, in od Atlantskega do Tihega Oceana sem govorila v različnih jezikih v smislu Internacionale.« »Ko se je rusko ljudstvo uprlo absolutizmu, sem bila že nekaj tednov zopet na Norveškem. Marca meseca leta 1917. ko je bila izdana politična amnestija, sem hitela domov v Rusijo. Bila sem ena prvih političnih emigrantov, vrnivših se v osvobojeno domovino. Čakalo me je že obilo nakopičenega dela. Ob tem času sem bila jako popularna kot govornica pri delavcih, vojakih, delavkah in pri vojaških ženah; bila sem pa tudi strašno obsovražena in oklevetana od buržujskega tiska, ki me je celo obdolžil, da sem plačana od nemškega cesarja, ker sem oslabila rusko fronto. Bil je tedaj režim Kerenskega. Koncem junija me je moja boljševiška stranka poslala v Stockholm na neko internacijonalno posvetovanje. Tu sem doznala, da je vlada Kerenskega začela borbo proti boljševikom s skrajnimi sredstvi. Več ljudi naše stranke je bilo že aretiranih, Ljeninu in nekaterim drugim se je posrečilo übežati. Tedaj sem začutila, da je moja dolžnost hiteti v Rusijo. Na meji me je dala vlada Kerenskega aretirati. Narod je pa zahteval, da se nas vse izpusti in ker je boljševizem pridobival vedno trdnejša tla, so nas izpustili. Oktobra so sovjeti prevzeli oblast in poslali vsem narodom poziv, da končajo vojno. Tedaj so me imenovali za ljudskega komisarja (ministra) za socijalno skrbstvo. Kolikor vem, sem bila prva žena v zgodovini, ki je bila priznana kot član vlade. Po mojem mnenju je bilo najboljše delo našega ljudskega komisarjata ustanovitev centrale za varstvo mater in dojenčkov. Nameravali smo napraviti palačo za varstvo mater, vzoren dom za razstavo, kjer bi prirejali tečaje za matere itd. To moje prizadevanje je dalo povod novim, bedastim napadom, da hočem ženstvo racijonalizirati.« »Žensko vprašanje še nikakor ni bilo rešeno. Po zakonu so sicer žene dobile vse pravice, v resnici pa niso bile nič na boljšem nego poprej. Jeseni leta 1918. sem zastavila vse svoje sile za prava žene. Tako se je vršil že novembra

leta 1918. prvi kongres delavk in kmetic vse Rusije. Bilo je tu 1147 delegatk. Bilo je treba ženstvu razložiti novi državni red, politično jih šolati.« »Leta 1922. sem bila imenovana za poslanika na Norveškem. Med svojim diplomatskim delom sem napisala kratko novelo »Pota ljubezni«, in socijološki članek: »Krilati Eros.« Moje imenovanje za poslanika je dvignilo mnogo hrupa saj je bilo nezaslišano, da žena zastopa državo. Konservativni in »beli« tisk v Rusiji je pisal zelo ogorčeno ter je skušal na vse načine, da me prikaže kot pravo strašilo nemorale. Toda tu moram poudarjati, da v službenem oziru tekom treh in pol leta ni bilo od nobene strani najmanjšega nezaupanja do diplomatičnega dela žene. Zdrav demokratski duh norveškega naroda je gotovo mnogo pripomogel, da mi kot ruskemu poslaniku moje delo ni bilo otežkočeno zato, ker sem bila žena. Poleti in v zimi leta 1923. sem sklenila več trgovinskih pogodb med Rusijo in Norveško, kar je bilo v korist obema državama.« »Leta 1924. sem bila imenovana za opolnomočnega ministra ter sem v tradicijonelnem ceremonielu izročila norveškemu kralju svoja poverilna pisma. To je bil zopet povod da je konservativni tisk zaropotal proti meni. Saj se še ni zgodilo, da bi bila sprejeta žena v visokem ceremonijelu.« »Leta 1925. so bile pogodbe ratificirane. S tem je bila moja naloga na Norveškem končana in tedaj so me poslali v Meksiko kot zastopnico Sovjetov. Če sem kaj dosegla, ne pripisujem uspeh mojim posebnim sposobnostim: moji uspehi so samo simbol, ki kaže, da je žena že daleč napredovala na poti občega priznanja.« Ljubljana. Priredila

M. B.

BELEŠKE

Vida Jeraj. 1 maja umrla je u Ljubljani pesnikinja Vida Franica Jerajeva u 57 godini života. Ona je bila rodom s Bleda i ćerka je nećaka najvećeg slovenačkog pesnika Prešerna. O njenom književnem radu donećemo prikaz u idućem broju našega lista.

U Ministarstvu pravde naimenovana je za sudskog inspektora g-đa Smilja Krikner. Ovo je najveći položaj, koji je dostigla jedna žena u našoj sudskoj struci, i g-đi Krikner najtoplije čestitamo.

Žene izaslanice Ministarstva prosvete na gimnaziskim maturama. Ove godine Ministar prosvete je naimenovao tri žene za izaslanice na maturi i to: g-đu Malvinu Gogić, inspektora, u Prvoj ženskoj realnoj gimnaziji i u Učiteljskoj školi milosrdnih sestara u Zagrebu; g-đu Dr. Stajnkuš za izaslanika u Prvoj ženskoj gimnaziji u Beo-

MAJ, 1932

ZENSKI POKRET