Архив УНС — Стари листови — Најстарији

Štajerski deželni odbor in zedinjenje Slovencev.

111. V zadnjem članku smo povedali, kako slavni odbor začenja, da bi Slovence podučil, naj ostanejo kakor so stoletja bili, to je kakor mi raz- c umemo in kakor ravno vsakdo, kdor naše slovenske razmere zares pozna: * na j se ne brigajo za politično prihodnost svojega slovanskega značaja m « ohranitev svoje' narodnosti. Eno pa moramo deželnemu odboru priznat , * namreč to, da v daljni razpeljavi svojega „poduka* 1 sem ter tje pravo stran » zadene. Deželni odbor namreč popolnoma priznava pravičnnost naših tirjatev slovenščine v uradu in šoli, in potrebo razvitka slovenskega jezika, g Treba bo torej, da se bomo mi Slovenci te pritrditve dobro poprijeli. Vendar za zdaj so od deželnega odbora same besede, prazno besede m .sicer me. ij Dejanja je treba in tega dejanja nam možje one stranke, med ktero spadajo gospodje deželnega odbora, do zdaj niso še nikjer pokazali. Kdor pnpozna, da je ena stvar pravična in dobra, ta mora, če je mož, tudi delati, o ali vsaj ne braniti, da se uresniči. Do zdaj pa nimamo m najmanjšega dokaza, da bi bil deželni odbor, Tn da bi bili možje, ki v njem sede, kaj storili za to, da bi bili „uradniki v slovenskih okrajinab slovenščine popolnoma u zmoži (sic!)“ in „da toraj z ljudstvom uradujejo v jeziku, kterega ono ume 1 -, o Ko bi državnega pravnika ne bilo, zaznamovali bi'tako govorjenje o rečeh, P ktere vedno dokazujemo da niso, po druzem imenu, zdaj pa le rečemo, da g so fraze, kterim Slovenci ne verujemo, kar vidimo, da nimajo resnične podloge. Kajti ni resnica, da sodnije rešujejo slovenske uloge slovenski, n; resnica, da uradniki uradujejo slovenski. Možem pa, ki sede v deželnem odboru, bi morala resnica biti sveta, in predno za svojo agitacijo zoper ' zedinjenje Slovencev ktero besedo izreko, morali bi najprvo premisliti, ah je I resnična ali ni. Na dalje ■ deželnemu odboru Slovenci povemo, da nam ni dovolj, če „nobeden ne misli slovenski jezik v njegovem razvitku m napredku c zatirati (česar ne verujemo)**, temuč hočemo, ker davke plačujemo, da se i i-azvitck in napredek podpira, pospešuje. Ali za ta razvitek deželni zbor skrbi t <to potrditi? Noben Slovenec. Kar deželni odbor govori o važTolika'za kupčijo in „boljši kruh**, to so stare litanije, To > se pravi omeFaTičesar nibčeAh trdil. Tisočkrat jc bilo od naše strani že,, povedano, da nismo zoper učenje nemškega jezika, da imamo geslo: „eno J stori, pa druzega ne opuščaj“ ; da iz tega gesla izvira prvič: da svojemu j materinemu jeziku vso veljavo daš, potem pa kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš. Stara sofistična metoda je, nasprotnika s tem pobijati da se c mu misli nadevajo, kterih ni izrekel in jih nema. To je jako lebko, veh- | ko vprašanje pa je, ali je tudi pošteno? Deželni odbor pravi po teh opombah o jeziku, zastran zedinjenja tako-le: „Skoraj skozi pet sto let že Štajersko v svojih sedanjih mejah obstoji, Nikoli niso avstrijanske postave razločka delale med prebivalci Stajena. če so v prejšnih časih teške bremena kmeta tlačilo, če se mu je tudi godilo so se te težave enako občutile po celi deželi. Še le v naj novejših Lih se razloček dela, ki poprej ni bil, in ne najde so zato noben veljaven I U/ ‘ rok ' Ločitev južnega Štajerje bi se mogla le z dovoljenjem štajerskega > zbora zgoditi, in še to bi samo zase ne zadosti bilo. Nikoli pa ne bo štajerski zbor pritrdil, da se celota dežele pokvari, pa tudi nikoli ne bodo vsi štajerski Slovenci tako razdelitev odobrili, ako si le njene nasledke pre, oči stavijo. , . . Taki točitvi se bo vsak zoperstavljal, koga blagostanje je vezano n. obstoječe okoljšinc, kterih ne bo razvezal, in sicer zato ne, ker mu koristijo;, da tudi nespametno bi bilo, to, kar je gotovo, zamenjati proti tem, kar j Ci negotovo, in tega, kar imaš, se znebiti proti tem, kar se le priti zamere,; kar je morebiti tudi vse drugače, kar se ti le sanja. “ Tedaj zato, ker smo Slovenci bili pet sto let ločeni, ker je peu sto let naši naravni pravici, da se naši otroci uče v našem jeziku, da s«, uia duje v našem ljudstvu razumljivem jeziku, krivica godila se, zato m samo zato mora še dalje tako ostati? To je čudna turška logika, ki se jej pravi fatalismus. Spominja tudi na modrijanski stavek, kar je to je, m kar je je dobro. Vendar moramo mi Slovenci vse te lepe stavke m njih dejansko veljavo prepustiti svojim „učiteljem** pri deželnem odboru. Dokler Slovenci nismo ničesa mislili, tako dolgo tudi nismo ničesa zahtevah. Zdaj pak ko nas je stoletje narodnosti in svobode vzbudilo, zdaj zahtevamo, da se nam samim dovoli, da si postilamo, kakor sami za-se za najbolji sprevidimo. Kar je petsto let bilo, mogoče da bi bilo dobro, ko bi bili mi sami sebi to storili in vedno potrjevali. Tega pa nismo, ker nismo mogli. Kakor je svet že nektere zastarele misli, nektere stare in več kot pet sto let veljajoče razmere podrl, tako tudi mi ne bomo obupali, da se Slovenci zedinimo, če tudi štajerski nemški zbor tega „nikoli ne bo potrdil**, m nikoli ne bodo „vsi* 1 Slovenci tako razdelitev odobrili (na primer: deželnega odbora vsegdanji slovenski prestavljavec ne).

Finance in kupčija v Srbiji.

(Dalje.) Srbska država prejema svoje dohodke iz neposrednega davka, iz državnih veličanstvenih pravic, iz colnin in davščin, iz dohoddov državnih posestev in državnih zakladov. Glavni državni dohodki izvirajo iz neposrednih davkov. Ko so bili dokončani osvoboditeljih boji, spremenili so vse različne davke in davščine, ktere so Turki pod različnimi imeni v Srbiji pobirali, v eno edino neposredno davščino, ktero so razdelili na zemljišča, na obrtnijo in na kupčijo. Po razmeri hišnih zadrug je dobila vsaka srenja davka. Vsak hišni glavar (kuči gazda) je moral za splošne državne potrebe 13 */ 10 gld. a. v. davka (poreza) plačevati. Vendar je bilo srenji dopuščeno, da je imela davke razdeliti po tem, kolikor je vsak srerijčan premogel. Kdor je malo imel, plačeval je cesto le 4—9 gl., kdor je premogel več, moral je plačati 16 —20 gl. Premoženje so cenili selski starešine pod vodstvom daškega sodnika v pričo okrajnega glavarja. Kakor je bilo vse razmerje te dežele s početka brez mnetnjave, tako tudi uprava državnih dohodkov. Dohodki, ktere so pobirali selski starašine in jih izročali glavarjem, prihajali so redoma v okrajno blagajnico, ktere je od časa do časa kak knježev tajnik izpraznil, samo da je s svojim podpisom potrdil, da je denarje sprejel. Tak tajnik je pošiljal sprejete denarje v Kragujevac, ki je bil thkrat sedež centralne vlade. Tako prav pri prosto pobiranje davkov se je v kratkem precej raztegnilo. Pod vlado knjeza Karežorževiča so bili ti-le davki: 1. davek od glave in ob enem od posestva. Tega je moral plačevati vsak oženjen mož, ki je bil 18 let star, in je imel ali zemljiščno posestvo ali pa se je pečal s kupčijo, obrtnijo ali s kakim drugim samostalnim opravilom. Leta 1842 so se določili doneski te bire na 10 % gld. a. v.; 2. razredni davek od nepremankljivega, premoženja državnih uradnikov (činonički danak); 3. razredna dohodnina neoženjenih mož, ki so se živeli od zasebnega zaslužka (bečarski danak); 4. glavni davek pastirskih ciganov (haradš). Na prvi pogled bi se mislilo, da je tako nadačevanje najpriprosteje 'in najlaže na vsem svetu, vorfe«* term: tako. Pil Tem nadačfevanji je treba i natanko poznati ljudske razmere in ljudsko gibanje. Do tega poznaja priti jje pa bilo prav težko, dasiravno so državne uradnije vse pripomogle; težko posebno zato, kar so selska predstojništva, duhovniki itd. prav malo omikani. Posebno težavno je bilo pobiranje poreza ali davka od glave. Ker bi bil davek, ki bi se odmerjal po številu glav, pretežko breme za zadruge, v kterih živi mnogokrat B—lo8 —10 mož, ki morajo davek plačevati, trebalo je postavnih izjem, tako da je bil med 4 možmi, ki so bili dolžni „porezo“ plačati po 1, med 6 po 2, med 8 po 3, med 10 po 4 od davka oproščeni. Po tem vodilu se je davek naložil celi srenji, ktera ga je potem razdelila na posamezne hišne zadruge, da so, kakor je rekla postava, po stari ljudomili navadi, vbogim njih bratje bremena kolikor mogoče olajšavah. Razredni davek državnih uradnikov so je pobiral po cenitni vrednosti njih nepremakljivega premoženja, tako da so plačevali po 2 gl. od 100 in po 4 gld. od .100 —500 cekinov vrednosti. Davek, kar se ga je pobiralo od pastirskih ciganov je bil prav za prav le namenjen siliti jih, da bi se stalno kje , naselili. (Dalje prih.)

Dopisi.

Iz Savinske doline 8. doc. m-f-n (Nazori narodnih uradnikov o potrebi slovenskega jezika v uradnijah). Imam prijatelja, ki je prišel pod Bachom kakor tisoč drugih v dežele ogerske krone; prišel je potem na „razpolaganje* in je še zdaj tam začasno nastavljen, kjer je bival od začetka. Ta mož, po rodu goriški Slovenec, v svoji struki izvrsten uradnik in ob enem izvrsten narodnjak, jo slovenščine v besedi in pismu popolna m a zmožen. Jako rad bi kje na Slovenskem službo dobil, pa to mu še dozdaj ni uspelo. Te dni se je ravno pri nas na Štajerskem taka služba njegove struke razpisala, pri kteri se tudi popolno znanje slovenščine „zahteva" (???). Pisal sem mu precej, naj bi se za to službo oglasil. Odgovori mi „ceteris exmissis“ na to s tem listom: *) „Kaj ne, to izpraznjeno mesto oddaja c. k. nadsodnija v Gradcu? Od te strani se ne nadejam ničesa, kajti da bi se na znanje slovenščine obzir jemalo, o tem „de facto“ še đozdaj nikdar govora ni bilo. To je samo prazno maskiranje, da se potem lahko reče, da se je v razpisanem konkurzu slovenščine tudi spominjalo; to je čisto zadosti službe so le drugim otrokom namenjene, kteri še slovenščine bi e b etati ne znaj o. Prosil sem jaz Škrat pri vas na Štajerskem takega mesta, pa vselej so službo takemu podelili, ki ni znal slovenski. Tega sem si dosti skusil, tudi pri nas na Goriškem je tako. Pri naši okrožni sodniji ni razen vse časti vrednega barona Codelli-a ne enega uradnika, da bi bil slovenščine popolnama zmožen, akoravno se v vsakem konkurzu zahteva kakor pogoj znanje vseh treh jezikov. Tisti, kteri res znanje slovenščine dokažejo, do-

*) Original lista imamo v rokah, kteri po svojem stroju gotovo ni bil javnosti namenjen. Vredn.

V torek, četrtek in sohot( izhaja in velja v Mariboru brez pošiljanja nt dom za vse leto 8 gl. k za pol leta . . 4 , za četrt letu .2 20 . l*o pošti: Za vse leto 10 gl. k za pol leta —■ za četrt leta 2 ~ GO , Vvedništvo in opravništvi je v gosposkih ulicah (Hevrengasse) št. 117.

Oznanila: Za navadno dvestopno vrsto se plačuje (> kr., če se natisne Ikrat. 5 kr. če se tiska 2krat, 4 kr. če se tiska Škrat veče pismenke se plaču“ jejo po prostoru. Za vsak tisek je plačatkolek (štempelj) za 30 k. Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno frankujejo.

“V Mariboi*u lO. decembra 1868, Tečaj I.