Архив УНС — Стари листови — Најстарији

novinah, da si je kupil svojo graščino. Pel je v vseh pismih tako hvalo našim delavcem, kakeršne gotovo niso čuli nikoli v svoji domovini. Vabil jih je v slavonske gozde, obetàje službo in dobro plačo vsakemu Kranjcu, ki pride k njemu. Kar je rekel, ni oporekel. Gospod je bil povse zadovoljen z rojaki našimi in rojaki naši isto tako z gospodom. Poštenosti in dobrote njegove še zdaj niso pozabili; dal je marsikateremu še boljše plačilo, nego sta se pogodila. Po takem bo vsak čitalec lahko razumel vroče moje simpatije za Slovence, ki so služili in služijo na Hrvaškem. Zmatram jih za vrle narodne borilce, ki nevedé odbijajo ustrajno in uspešno naval sovražnega ljudstva od bratovske nam dežele. Odkar so se začeli po razpadu zadrug tudi Hrvati čim dalje bolj baviti s trgovino, obrtmi in vsakim drugim delom, niso jim »Kranjci« več tako nujno potrebni, ali za prejšnje čase bila bi velika krivica in grehota prezirati ali zanikavati zasluge njihove. Kakor nekdaj na Hrvaškem, pozdravljam zdaj na Dolenjskem s posebnim veseljem vsako društvo, v katerem sede možje in mladeniči, ki so živeli in se trudili kaj časa v trojedni kraljevini. Radostno slučam njih zgodbe, izkušnje in oporanje in nabiram zanimIjive njihove biografije. Te vekopise porabil bom o priliki v »Hrvaških spominih«, nekoliko pa jih bom uvrstil med tiste bajke in povesti, katere so mi narekovali o sebi predragi Gorjanci, kadar sem jim počival sladko v zelenem naročju ali pa se izprehajal po senčnatih dobravah njihovih, oziraje se na nesrečno domovino slovenskih in hrvaških bratov.

Z rojaki se poslavljam, ali ne za dolgo, videli se bomo zopet še to leto (1855) v toplem Primorju. Na vrsto dohajajo v opisu mojem Hrvati. Severozapadni del trojedne kraljevine (županije zagrebška, varaždinska in križevska) pripada do zadnje vasi kajkavcem. Kajkavska so tudi mesta Zagreb, Varaždin, Koprivnica, Križevci, Karlovec in Sisek. Z večine nahajajo se v njih resda tudi štokavske naselbine, ki so nekoliko znamenite po imetku in ugledu svojem, ali po številu jako neznatne. V vseh cerkvah pridigalo se je pred 30 leti po kajkavski, na pismenem štokavskem jeziku oznanjevala se je beseda božja samo dijakom srednjih učilišč. Takrat se niti narodna gospoda niso bili še poštokavili : med sabo pomenkovali so se najrajši po latinski in po kajkavski. O gosposkih stanovih govoril bom pozneje. Najprej nakanil sem reči katero o kmetih, ki so ostali do današnjega dne po narečju in vseh običajih svojih mnogo čistejši kajkavci, nego smo mi Slovenci, Ta posel nikakor ni tako lahak, kakor se zdi marsikomu, ki se ni bavil nikoli z etnognozijo. Jaz moram priznati kar naravnost, da mu nisem kos, kajti sem živel in občeval premalo s temi poljedelci, da bi mogel narisati o njih dovršeno in dobro sliko. Na Dolenjskem sem bistro pazil in marljivo poupraševal 15 let, kako se vede prosto ljudstvo naše doma, na delu, v cerkvi, ob veselicah, godiščih, sejmih, v uradih i. t. d. Spoznal sem mu nekatero svojstvo, ali premnoge črte v značaju njegovem so mi še zdaj tako nejasne in dvojbene, da ne bi mogel izustiti o njem nikake korenite sodbe. (Dalje prihodnjič.)

Ecce dolor!

cce dolor ! Zélene ravnine, Nad ravninami strmé goré ; Kamorkoli zlato solnce sine, Vse živi, cvetè, —■ le narod gin e Pod breménom tujčeve peté 1 Kjé so časi, ko za dom svoj svéti Dédje naši tod so lili kri? Ko drhtél pred njimi je v trepéti Prej sovrag, a zdaj gospod nam kléti? Kjé so ? Bili so in prošli ! —• Kje so ure, ko v Ijubézni vérni Ljubil tod Slovénko je Slovén? Ko odmévali so v hlad vecérni Glasi iz junaških prs stotérni? Bo li v véke molčal spév jeklén?

Vse molči. —■ Za goro solnce tóne, Némo s polja vrača se tlačan .... Kaj brezupno duh mi slabi klóne? Ne! Razdrobil bode sužne spóne, Prost bo spét naš tožni Koro t à n !

Aj, zde leži zem ta pred okem mym slzy romam, Nèkdy kolébka, nym narodu mého rakev !

Jan Kollàr.

Kjé noči so, ko v gozdovih širnih, Mej vejevjem svetih nam drevés Dim se dvigal v kolobarjih mirnih V počešččnje bitij nedozirnih K jasnemu oboku je nebés ? Vse minolo, kakor péna mine, Kadar se valovi umiré ... Ecce dolor ! Kamor solnce sine, Vse živi, cvetè, le narod gine Pod breménom tujčeve peté ! Svojih dédov grobe razoràva V svoji zemlji tlačeni moj ród ! —• Kjé je slavnih prédcev naših slava? Kam izginola so svéta prava, Ki nekdaj so carovàia tod ? —■ —•

Fr. Gestrin.

Štev. i. SLOVAN.

7