Женски покрет

na poslansko zbornico, podpisana od ogromnega števila najznamenitejših ljudi. Peticija je ostala brezuspešna. Kljub tej zavrnitvi je šla agitacija za žensko votivno pravico dalje, na shodih, v spisih in v listih so žene nastopale za enakopravnost. Duša vsega gibanja je bila Marija Desraimova, ki je imela mnogo pristašev, a tudi mnogo nasprotnikov. Nasprotniki so jej vzrastli zlasti iz vrst političnih strank, ker se ni hotela vezati na noben strankin program. Z odkrito besedo in brezobzirno je nastopala proti vsem političnim strankam, kadar šo bile le te v svojem delovanju zgolj propagatorice politične moči brez obzira na dobrobit splošnosti. Njeno stremljenje je šlo za tem, da usposobi žene z boljšo izobrazbo in s tem, da se dvigne njih socialni položaj za kulturno udejstvovanje za blagor vsega ljudstva. Z izredno veliko vnemo je nastopala v svojih govorih in spisih proti dvojni morali v zakonu in družabnem življenju. V svojem delovanju je spoznala tudi največjega sovražnika, ki ga ima vsako novo gibanje, namreč ravnodušnost, hladnost in rezerviranost prizadetih. Tako je razposlala 1.1878—17.000 pozivov ženam, ki so bile samostojne trgovke, s namenom, da zahtevajo aktivno in pasivno volivuo pravico za trgovsko sodišče. Dobila je dva odgovora. L. 1894 je umrla ta naj znamenitejša francoska žena. Njen spomin je počaščen s tem, da nosi v XVIII pariškem okraju neka cesta njeno ime in da ima spomenik v kraju Poutoise, kamor je hodila na poletni oddih. Po njeni smrti se je ustanovilo več ženskih udružeuj, ki so nastopala za politične pravice žen. Kmali so se pa razcepile v dve struje v radikalnejšo in zmernejšo. Pri volitvah 1.1898 sta nastopili obe struji ločeno. Radikalnejša struja je postavila ženske kandidatinje seveda brez upa zmage, ker niso imele žene še političnih pravic. To je bila samo demonstracija brez učinka, ker je manjkala za tak nastop legalna podlaga. Zmernejša skupina je razposlala vsem moškim kandidatom svoj program, se udeleževala shodov, debatirala na shodih, in dosegla, da se je večina moških kandidatov osvojila ta program. Francoske žene nimajo še do danes volivne pravice, a z vso vnemo delujejo v svoji listih za njo. Zlasti „Journal des femmes" ustanovljen kmalu po smrti Desraimove in list „La fronde“, pri katerem so zaposljene samo ženske od stavcev do urednice, so izvrstna bojevna sredstva. V 1.1897. in 1898-sta izšli dve knjigi moških avtorjev in sicer: Leopold Lacour: „Hu-

Бр. 9 и 10

Iz zgodovine ženskega gibanja

263