Женски покрет

manisme integral" (Popolno človeštvo) in Jul e s Bo is: „Nova žena", ki sta mnogo pripomogli za popularizacijo novega svetovnega nazora, katerega nositelja sta mož in žena in sta vzbudili veliko pozornost. Prej imenovana francoska liga za ženske pravice je priredila 1.1912 originalno manifestacijo. Na njen poziv je dobil predsednik poslanske zbornice na tisoče in tisoče dopisnic, s katerimi so zahtevale odpošiljateljice aktivno in pasivno volivno pravico. Vprašanju ženske volivne pravice posvečajo v zadnjem desetletju vsi znameniti francoski pisatelji, vsi vplivni dnevniki v Parizu in izven Pariza, veliko pozornost. Nihče več ne smeši ženskega gibanja in ne zapostavlja onih, ki se ga udeležujejo. Član francoske akademije Emile Faguet je izdal 1.1910 knjigo z naslovom „Le feminisme." V tej knjigi pravi; „Moje nazlranje je, da morajo dobiti žene v socialnem življenju enake pravice kakor moški. S pravne strani je vsak ugovor izključen. Veljati bi moralo načelo, da izpolnjuje vsak človek le one zakone, ki jih ustvarja sam. Ali veljajo za žene zakoni, ali jih izpolnjujejo, ali uživajo njegove dobrine, ali jim prinašajo zakoni trpljenje? Da! Vsled tega morajo one tudi sedelovati pri ustvarjanju zakonov". Zensko gibanje so spravili francoski pisatelji celo na gledališki oder, alne da bi smešili to gibanje, nasprotno, da pokažejo njegovo upravičenost. Eug en Brieux je spisal dramatično delo „La femme seule" (Samica), v katerem prikazuje bedo neporočene žene, ki je prisiljena, da se preživlja z delom svojih rok in ki se mora boriti proti zlobi in egoizmu moških. Ma urice Donnay je spisal igro „Eclaireuses" (to so one ki korajo v prvi vrsti in kažejo pot). Na odru nastopajo žurnalistke, pisateljice, odvetnice, zdravnice, profesorice itd. Za vse te energične, delavne in izobražene žene zahteva avtor volivno pravico, pravico, katere jim sovražen zakon ne daje, a jo daje pijancem in analfabetom. Madame Chčliga je spisala dramo „L’ Orniere" (Tir), ki ima za podlago § 324 kazenskega zakona, ki daje prevarenemu soprogu pravico, da übije svojo ženo. Iz vsega tega je razvidno, da je vsa napredna in kulturna francoska javnost na strani ženskega gibanja in vse kaže, da niso Francozinje več daleč od uresničenja svojih zahtev. Čeprav so francoske žene brez volivne pravice, se jim je vendar posrečilo, da so dobile v marsikateri javni panogi zastopnice.

264

Женски Покрет

Бр. 9 и 10