Женски покрет
Ko opredeljujemo svoje dolžnosti in pravice, si moramo biti na jasnem še o nekem važnem vprašanju: o vprašanju odnosov med državami. Kadar nastopi konflikt med državami, tedaj nastopi za vsakogar, ki gleda na države kot na organe človeštva, težak notranji konflikt. Na eni strani se vzbudi z vso silo instinktivna ljubezen do domovine, na drugi strani-mislim na človeka v najglobljem pomenu te besede-vse, kar nas spaja z vesoljnim človeštvom. Konflikt je strašen. Država kaznuje v svojih mejah vsakogar, kdor se pregreši proti zapovedi „ne übijaj!" Toda kadar gre za ljudi izven njenih mej postane ta zločin dolžnost državljana in pod kategoričnim imperativom države „übijaj" se vodi takrat državna in meddržavna politika. Kako naj se odločimo? Ali naj sledimo slepo nagonski ljubezni do domovine, sledeč izreku „right or wrong it is my country“, ali najsledimo oni višji stopnji ljubezni, ki ima v sebi svetost duha in ki velja človeštvu kot najvišjemu izrazu življenja? Vemo, kako so se ti meddržavni konflikti reševali do danes: žrtvovale so se hekatombe ljudi, uničevale so se slepo vse dobrine neumornega ljudskega dela. In kadar se je „rešil" konflikt na ta način? Kdo na vsem božjem svetu je postal srečnejši, zadovoljnejši in kar je glavno-boljši? Za la način reševanja rečemo lehko: blagoslov znanosti gradi človeštvu domove, a prekletstvo politike jih ruši. Življenje se upira duhu uničevanja in vendar brez premisleka sledi človeštvo klicu po übijanju in maščevanju. Ali si moremo izmisliti strahotnejšega prizora kakor tega, kadar življenje v besni zaslepljenosti divja samo proti sebi, kadar razum svojim orožjem razmesari sam sebe na najbolj rafiniran način? Do take brutalne absurdnosti je prišlo vsled politike, ki se ni orijentirala na življenu, kateri je bilo ono, kar je človeško, najbolj tuje. Zavedena od opoja moči, je šla hladnokrvno mimo brezmejne bede posameznikov in narodov, je pozabila na nujne namene celote, samo da služi samovoljnim interesom malih skupin. Politika je odklonila pri reševanju takšnih vprašanj vodstvo znanosti, šla je celo tako daleč, da je korumpirala še znanost za svoje namene. Sovražna morali, življenju, intelektu, je pokvarila tudi naše značaje do dna. Ko smo prišli srečno tako daleč, da obvladamo s tehniko vso naravo, smo vse te pridobitve uporabili za uničevanje, namesto za novo, višje življenje. Sila je porušila vse. In sredi tega peklenskega kaosa so se oglasili poedinci z zahtevami, da naj se iščejo pota, ki bodo v stanju, da privedejo narode k
-9
Država in dolžnosti
385