Женски покрет
Istina je da je veoma teško postići ma i najmanju promenu u porodičnom pravu, ali je potrebno da se neprestano upozorava na prave uzroke opozicije protivu rada udate žene u pozivu. Samo takvim radom mogu žene postići socijalnu i ekonomsku moć, a bez nje se ne mogu dobiti nikakva prava. Savremena žena je dovoljno pokazala da može voditi bobru za opstanak sama, bez hranitelja i branitelja zaštita porodiljama ne
daje se radi žene, nego radi deteta. Ali, teškoće i neprilike koje joj čini muškarac, njen ovozemaljski saputnik, teraju nas na uzdah: »Od neprijatelja čuvamo se sami, ali čuvaj nas, Bože, od naših pokrovitelja i prijatelja!« Prag
Dr. Julka Chlapec Đorđević
BREZPOSELNOST IN NJENI VZROKI
Lanjsko zimo je bilo v industrijskih deželah Evrope in Severne Amerike 22 miljonov brezposelnih, v ostalih delih sveta (Afrika, Srednja in Južna Amerika, Indija, Kitajska itd.), kjer je mogoče samo približno konstatirati njihovo število, še najmanje 6 miljonov. Ako prištejemo k tem 28 miljonom še število rodbinskih članov brezposelnih, poraste število onih, ki so trpeli vsled brezposelnosti nad 100 miljonov. Letošnja zima prekaša v pogledu vseh mogočih kriz lanjsko zimo. Dobri poznavalci ekonomske situacije zato cenijo število onih, ki so direktno ali indirektno prizadeti vsled nezaposlenosti na 150 miljonov. Ako pomislimo na to ogromno število in na bedo, ki je skrita v njem, potem ne moremo več govoriti o neki krizi, nego samo še o katastrofi, ki je potegnila v svoj vrtinec celo človeštvo. Kakšni dogodki so pripravljali to katastrofo, zakaj ji ni konca? Odgovor je paradoks: zato ker je na svetu vsega preveč, zato je na miljene lačnih. Prvi alarm za sedanjo katastrofo se je že slišal leta 1927. Takrat so pričele padati cene nekaterih surovin na svetovnem trgu tako naglo, da so padle globoko izpod točke iz leta 1913. Po zdravem razumu bi iz tega fakta zaključili, da je leto 1927 pravzaprav začetek izredno ugodnega stanja — ali, žal, to leto je začetek katastrofalne perijode, ker ekonomski sistem, ki sedaj vlada v svetu, ne dopušča, da vodi glavno besedo zdrav razum in interes celokupnosti, nego profit in superprofit. Padanje cen surovin je bila industrijam, ki jih predelavajo, samo pobuda, da ojačajo produkcijo. Tu je bil napačen račun, ker ojačani produkciji ni sledilo povečano povpraševanje od strani konsumentov začetek katastrofe je bil tu. Zakaj so padale cene surovin? To padanje je predvsem izzval novi način v obdelovanju zemlje, zlasti v prekomorskih zemljah, kjer so ogromne plantaže za žito, industrijske surovine,
o ekonomski krizi, da so pospeševali novi nakavo, sadje itd. Profesor berlinske univerze, Hirsch, pravi v svojem znamenitem predavanju čin obdelovanja zemlje predvsem trije faktorji: Kemizacija, izbira vrst in mašinizacija. Kemizacija pravi Hirsch —• se je začela širiti iz Nemčije, ker ima ona skoro edina na svetu v ogromnih količinah kali, ki se upotrebljava za umetno gnojenje. Snovi, ki jih črpajo rastline iz zemlje, nadomešča človek s kemikalijami, katere je mogoče proizvajati v neizmernih količinah in povsod, in s tem je človek povečal produktivnost zemlje. V času svetovne vojne se je njihovo proizvajanje prav posebno razvilo, ker so potrebne tudi za vojna sredstva. Agrarni kemičari so postavili formulo: ako se doda gotovi površini zemlje po posebnem receptu 1 tona dušika, se pridela na ti površini za 20 ton več žita in za 100 ton več krompirja, fižola, sploh produktov, ki se kopljejo. V kakšnih ogromnih razmerah se je razvila industrija dušika, in s tem naravno tudi njegova upotreba, pokazujejo sledeče številke: v letu 1928 se je proizvodilo pol milijona ton dušika, a leta 1930 že 2 miljena ton. Kemijske tvornice so s posebnim mešanjem dušika, kalija in fosfata producirale umetni gnoj za vse vrste zemlje, za vse mogoče rastline in za najrazličnejše klimatske razmere. Narava je bogato nagradila človekov trud in dajala ogromne žetve. Pri fabrikaciji dušika se pridobiva še celuloza, ki je potrebna za fabrikacijo umetne svile. Leta 1923 je bila celokupna produkcija umetne svile slabih 6 miljonov ton, a leta 1930 že 220 miljonov ton, torej ogromno povečanje produkcije. Po vojni se je trudila vsaka država, da ima na svoji teritoriji tvornice za umetna gnojila, ker se uporabljajo iste snovi za fabrikacijo najstrašnijih vojnih sredstev. Koristi torej na vse strani, in profesor Hirsch pravi s fino ironijo: »To so preventivne mere za priliko, ako bi človeštvo zopet enkrat želelo, da se medsebojno prepričava o nadmočnosti enega ali drugega ideala z granatami«.
56
ЖЕНСКИ ПОКРЕТ
АПРИЛ, 1932