Учитељ

110 У чењтељ;

Otroška domišljija pa ne zasluži samo zaradi v njej bivajočega čara nadaljnih raziskovanj. V otroški dobi individuva in plemena ima to, kar mi prosvitljene osebe imenujemo fantazijo, pri prvih poskusih v razumevanju stvari mnogo opraviti, Otroško mišljenje je, kakor tudi prvotno narodovo mišljenje napolnjeno s pravljicami;. živahna domišljija še prevladuje pamet ter ji kaže pot, katero bi morala iti.

Nadaljnje skrbno zasledovanje raznih smeri delovanja domišljije pa more udi kazati, kako mogočno more nravsivena vzgoja s fem, da predstavlja otroški domišljiji vzorne primere in hvalevredna dejanja, vplivati na brezobrazno, tvorko, mlađostno voljo, ki se konečno preobrazi v dolžnost značajnega človeka.

Pretvoritev predmetov po domišljiji.

Igra mlade domišljije nas srečava na polju čutnih zaznavanjy otrok fantazira, ko opazuje stvari ali si jih dotika in međ njimi kreta. To se zdi v prvem hipu protislovje, a v resnici tukaj ne biva nič nasprotujočega. Saj je znano, da je premagana dušeslovna zmota, namreč da se čuti in domišljija popolnoma ločeni prvi od druge. Kakor so nam predniki že zatrjevali sledi, domišljija brezdvommo čutom, kojih otrok je; v spanju in beđenju da živimo. iznova vse ivorbe vida in posluha v istinitem svetu. Nič manj važno in resnično pa je, da domišljija pri istiniti ivoritvi čutnih zaznavanj sodeluje.

Fantastično tolmačenje stvari se strani otroka, kadar in kakor bliščečo zvezdo imenuje jasno oko, ali rosne kaplje na travi nazivlje solze, je li pretiravanje našega lasnega delovanja. Kakor vemo, je Žživahni način, opisovali predmete, onemu prvotnih ljudstev slična ter ima nekaj naravne poezije na sebi. Ta nagon razlagamo po mnogih prispodobah ali prilikah (izg. metatorah), ki igrajo v govoru ofrok tako veliko ulogo. Каког vedo vsi Opazo'valci otrok, opisujejo vse, kar so videli ali slišali, v soglasju zonim, kar jim je že znano. To imenujejo nedateri dušeslovci apercepcijo ali shvatanje (srb. brv.), toda napačno po mojem mnenju. (Tako je n. pr. neki deček iglo magnetično, ki se je gibala, zaradi površno približne oblike primerjal s ptičem). Za to asimilacijo novega in tujega z znanim imamo in dobimo često prav lepe misli, kakor je n. pr. otrok, ki je opazil roso v travi, rekcl: „Ттауа зе јосе“, а фи о metuljčkih, „da Тејајо тасеће“, ali da so zvezde,