Учитељ

41

пиннаниииењссњассденвег тесла ленти еевенис ска невина = лит панншиша пашишилиши ла слева звнштаавитвенис си аса ата 252

organsko včlenjanje v državno in narodno zajednico, brez trpke misli, da je slišala v šoli samo lepe besede, ki se v ničemer ne skladajo z resničnostjo.

Sola navezuje svoje delo na to, kar prinaša otrok od doma. To velja tudi za državljansko vzogojo, katere pogoj je, kakor smo že rekli, zdrav zajedniški čut. V rodbini, tej najprirodnejši zajednici, doživlja otrok v kali vse, kar bo pozneje doživljal v velikem. V годbini občuti že jako zgodđaj vse velike in usodne vplive kolektiva države, njegovo moč in njegove ustanove. Od zdravja rodbine, ki je celica države, je odvisna usoda celote. Žal, se nahaja moderna rodbina iz raznih razlogov v dokajšnjem razkroju, ki sili marsikje tudi že na podeželje. Radi tega smatrajo vse kulturne države regpene· racijo rodbine kot eno svojih najvažnejših nalog. Umevno je na njej zainteresirana tudi šola, zato mora z vsemi silami sođelovati pri njej. Rodbina in dom sta prvo otrokovo okolje, soseščina, prirodni prostor, na Кајетет Živi, hiše, zemlja, loka, gozd, skratka vse, kar je okrog doma in s čimer je vsak človek najgloblje povezan, je drugo otrokovo okolje. Na kratko ga imenujemo domačij a. Domačijska zavest, ki se razumski ne da ugotoviti, je prav tako prirodna kal državljanske zavesti, kakor je rodbina prirodna celica narodne in državne zajednice. Domačija usmerja otrokov pogled izven doma in rodbine, ona je otrokov svet tija do početkov prepuberalne dobe, samo da se polagoma razširi in obogati s pojmovanjem domovine. Ker prejema otrok v domačiji svoje prve in često najodločilnejše vtise: v objektivnem in subjektivnem pogledu, je domačija prirodno izhodišče prave državljanske vzgoje. Sobodna šola se tega dobro zaveda in smatra načelo domorodnosti ali zavičajnosti kot eno svojih najvažnejših načel.

Toda že v domačiji so neke zapreke, ki otežujejo oblikovanje zajedniškega čuta, namreč stanovske, razredne, premoženjske in izobrazbene razlike ter z njimi združena večja ali manjša socialna nepravičnost. Sola teh razlik ne more odpraviti, večinoma niti omiliti, pač pa bi jih s svojo organizacijo naj ne poglabljala. Današnja šola pa jih poglablja! Otroci se razmeroma zgodaj — po končani osnovni šoli — ločijo, dočim bi morala biti težnja šole, da jih čim dalje obdrži skupaj. Tej težnji ustreza poenotenje šolstva (vsaj do 15. življ. leta), in sicer ne v zmislu uniformiranja pouka, nego v zmislu diferencijacije v skupnem okviru. Enoitna šola, katere pohod opazimo v vseh kulturnih državah, zahteva, da se vsa državna mladina, dečki in deklice, bogati in revni, cerkveno usmerjeni in drugoverni in celo brezverni, otroci vseh bodočih poklicev, nadarjeni in nenadarjeni, vzgaja skupaj in z namenom, da postanejo v isti družabni enoti tudi državna in narodna enota. Radi tega predstavlja poenotenje šolstva eno najučinkovitejših sredstev državljanske vzgoje. Tam, kjer je že vsaj deloma izvedena, poročaje o lepih uspehih.

Medsebojno spoznavanje mladine bi jako poglobilo umevanje teženj poedinih pokrajin, saj se često ne razumemo, ker se ne роznamo dovolj dobro. Temu bi odpomogla izmenjava dece v počitnicah, tako da bi jih srbska, hrvatska in slovenska deca preživljala izven svoje domačije: srbska na Hrvatskem in v Sloveniji, hr-