Учитељ

40

in zavzemanju stališča. Objektivni del državljanske zavesti sega torej globoko v subjektivni del, ki je v svojem bistvu mišljava in volja. Seveda, učinkovitejše od pouka je za oblikovanje subjektivno usmerjene državljanske zavesti prazmovanje (državni, narodni, plemenski, domačijski prazniki) ter v zvezi z njim negovanje materinske besede, narodne pesmi, glasbe in plesa, vobče narodne umetnosti.

Oba, drž. vzgoja in drž. pouk, pa morata biti nadpolitična, ako naj dosežeta v vsakem učencu spošfovamje do države v preteklosti in pozitiven odnos do sedanje državne oblike. Pedagoška odgovornost šole je v tem pogledu zelo velika zlasti glede druge zahteve. Doraščajoči rod mora svojo državo najprej stvarno spoznati, mora se vanjo biti včleniti, si v svesti svojih pravic in dolžnosti do nje, naučiti se spoštovati jo—potem šele sme zavzeti napram njej kritično ali celo nasprotujoče stališče. Seveda je treba mladi rod tudi postaviti na določeno mesto v državni resničnosti. Neodpustljiv greh naše dobe je, da pušča mladino nezaposleno ter ji s tem onemogoča ustvaritev zaželjenega pozitivnega odnosa do državne resničnosti. Le v akciji postane mladi človek zmožen in voljan za sođelovanje v življenju in bivanju resnične države, le v akciji in neposrednem dotiku z resničnostjo bo dozorel za delo pri višji, preko seđanje državne oblike segajoči idealnejši državi bodočnosti.

III

V praktičnem izvajanju državljanske vzgoje in državljanskega pouka, čigar razultat naj bi bila močna, živa in za dejanja pripravljena totalna državljanska zavest, mora biti glavna naloga šole, da z vsemi možnimi sredstvi neguje socialni odnosno zajedniški čut, iz katerega naj se razvije državljanski čut, državljanska zavest. Iz praktične pedagogike nam je zuano, kako važno vzgojno sredstvo je vzgled. Njegova moč pa se ne omejuje samo na Ššolo, rodbino in druge manjše zajednice, nego ve.ja v isti meri tudi za največje kolektive. Najmanj, kar moramo zahtevati v interesu državljanske vzgoje od vseh vodilnih ljudi in od vseh odraslih državljanov, je absolutno spoštovanje obstoječih zakonov in vsaj neka merica poštenosti. To je dovolj malo in pravzaprav premalo, toda kaj več si človek od ljudi že skoro ne upa zahtevati... Požrtvovalnost, ljubezen do domovine, solidarnost, socialni čut — kje jih še najđemo? Najprej pri tistih, ki danes ne odločajo, v množici anonimnih, prepogosto celo ponižanih in razžaljenih! In mlađina to čuti, sluti... Ona podzavestno teži za vsemi krepostmi, ki jih dđanes ne vidi okrog sebe, in najmanj, kar mora vzgoja zahtevati, je, da odrasli vsaj ne blatio đan za dnem podzavesinih idealov mlađine.

Zares uspešna in učinkovita državljanska vzgoja, ki razgiba notranjost in gre do srca, hoče seveda mnogo več: hoče vzorov in odličnih vzgledov in hoče svobode. Se vedno je najgloblje zasidrana državljanska zavest vzraščala v svobodnem ozračju resničnih demokracij. To je potrebno tudi pri nas! V znamenju demokratske svobode, toda brez strankarskega terorja, v pravcu socialne pravičnosti, ki jo naša doba glasno terja, naj bi bilo omogočeno naši narodni mladini

NB I oorH iii