Учитељ

ти a u uu uinan JJ OI

državljanov za življenje državne zajednice potrebni red, ga tudi izvaja in čuva. Po svojih notranjih silah je država življenska in delovna zajednica ljudi, ki jih veže skupna usoda ter jih družijo plemenske, jezikovne, zgodovinske in kulturne vezi, nadalje skupna borba za obstanek, veljavo in svobodo z drugimi narodi in državami. Ta zajednica se ponaša s svojo državo, zavedajoč se, da sega njeno bivanje v tej ali oni obliki đaleč v preteklost, da obstoja v sedanjosti in da bo obstojala tudi v bodđočnosti. Zaveda se države, ki je vedno ista, čeprav se spreminjajo njene usode in celo njene oblike ter lebđi v časih nesvobode samo kot ideal pred očmi narodne zajednice. Tako pojmovana država je pogoj slehernemu nravstvenemu redu, zakaj ona vdržuje pravo in red, Ščiti zajednico in domačo zemljo z vsemi njenimi vrednotami ter omogoča produktivno delo in napredak poedinca in skupnosti. Objektivno usmerjena državlianska zavest je toliko jasnejša, globlja in resničnejša, kolikor bolj sloni na stvarnem, takorekoč predmetnem spoznanju države. Razteza se pa na zgodovinsko (bivanje države v preteklosti),, sedanjo (bivanje države v sedanjosti) in idealno državo (bivanje države v bodočnosti). Vse troje je potrebno in vse оје одКагије 501 пајосо, да pouči učence o državi, kakršna je bila, kakršna je in kakršna naj bi bila. Ali z drugimi besedami, oblikovanje objektivno usmerjene državljanske zavesti nalaga šoli kot nalogo državljanski pouk, bodisi da se posluži državljanske poučitive ob vsaki primerni priliki in pri vseh učnih predmetih (državljanski pouk kot učni princip), bodisi, da seznanja v obliki državoznanstva (drž. pouk kot učni predmet) učence z vsem, kar naj bi vedeli o državi, pritegujoč v ta namen tudi še zgodovino in zemljepis.

Drugi sestavni del, subjektivno usmerjena državljanska zavest, je navezan na neko, čeprav še tako pičlo predmetno znanje o državi. Z njim oborožen, doživlja učenec (kakor tudi odrasli) državo kot zajednico, v katero je včlenjen njegov jaz z vsem svojih življenjem, z vsemi svojimi nalogami, dolžnostmi in pravicami, s svojo mišljavo in vero in upanjem. Države se zaveda kot nekakega z njegovo preddnostjo, soodgovornostjo in sodejavnostjo obstoječega bitja, kateremu pripada njegovo čuvstvovanje in hotenje. Trdimo lahko, da je subjektivno usmerjena državljanska zavest v glavnem nravstvena zavest o državi. Z ozirom na šolo se pridruži njeni nalogi, poučiti otroka o državi, težja in pomembnejša naloga: vzgajati ga za državo. Tesno ob državljanskem potku, takorekoč v neločljivem spoju, stoji držayljansha vzpoja!

Zmotno bi hilo, ako bi s priznavanjem prvenstva državljanski vzgoji — čeprav samo v feoriji — omalovaževali državljanski pouk. Pouk je nujno potreben! Pomislimo samo, da določajo poedinčev odnos do države pogosto predsodki, zmote, ozkosrčnost in strasti, ki jih moremo odpraviti le s čim boljšim vpogledom v življenje in red naše države, njen notranji in vnanji položaj, njene uspehe in neuspehe, politične in gospodarske povezanosti z drugimi državami, njene Žživljenske pogoje in potrebe in končno v njen zgodovinski postanek. Pristni pouk, kakor ga pojmuje in za katerim teži sodobna šola, itak neprestano vzgaja in omogoča učencem čim jačje doživjanje s tem, đa navezuje na doživljaje in da jih vodi k vrednotenju