Nova Evropa

»Od tod se odpira razgled po zemlji: vse to je тој зре!. Si videl že tako bogastvo, bogastvo in pa veličastuo? Le dobro se čezenj razglej! Ga hočeš? — Za vzor me ime}; boleno pripogni pred mano, poslani z dejanji ves mo], in vse, kar želiš, fi bo dano, ves svet bo blečal pred teboj!...«

In v mučno napeti tišini pogled uprč Satan h поздат; Sin božji zarjove: Izgini! in Jezus ostane spet sam.

Ljubljana, 1923. STANO KO,SOVEL.

ЕХ ТЕМРОКЕ

Nisi občutil, kar riba na suhem produ, Ne zmišljaj bajke. Ne veš, kaj je bolest, Nisi videl, kako je živo pokopanemu. Ne bahaj, da veš, kaj je groza, Nisi spoznal, kako umira sušični, Ne kleveči, da si občutil smrt, Ena je bolest, ena je groza, епа je smrt. Ne zmišljam pravljice, Zares je žiyel človek, ki je prenesel bolest, grozo in smrt, Ob Savi, Kolri in Krki je imel brate, ob Soči, Bači in Vipavi so ga zagrebli v grob, Ni imel, kar sta imela Kajn in EHijalt, Nikok nikjer niso krutejše sodili zločincem, Njemu so, da bodi riba na suhem, da blazni Y živem grobu, da sahni kot sušični, Pljuča so mu vzeli: Đbesedo iz matere in Vekov, Zato, ker je bil zvest, zato, ker je ljubil, zato ker ni grečžil, Samo zato, ker je bilo Slovenec njegovo ime... |

ж

Njegov svet je tako blizu, da bi kakor čez ograjo k sosedu zaklical: »Dobro jutro, bratje!« in bi čuli in odzdravili, če bi smeli: »Bog daj, brat!« Osipajoče se cvetje jablan prinaša podsolnčnik sem čez, čebelice prihajajo v naše panje in setve V HOsti od tam, šumenje gorskih slapov od tam se lomi v jeki naših čeri, Vonj njihovih trat je naš, “dim z naših in njihovih ognjišč je pod nebom en sam, In še včeraj smo bili tudi mi in oni eno samo ognjišče in ena pesem: Ljuba moja je Slovenija · · .

Kam rohnijo misli, kaj vprašujejo drzko?

»Sveto, Pravično, Božje! Zakaj? Razločilo si! Ali nisi Ljubezen? Vzelo si! Ali nisi Dobrota? Mozriš! Ali nisi Vseusmiljenje?

70