Sokolski vestnik

4

značajne može in žene, ki poverja vzgojo svoje dece značajnim učiteljem, tak narod je zadosti krepak in močan za svobodno življenje. Njega pripadniki gledajo gotovo s ponosom in zavestjo sile pogumno v bodočnost in ljubijo svojo domovino. Sila, pogum in ljubezen se morajo pa vedno bolj negovati, dovajati jim je novih sil, da ne zamrejo. To smatramo zopet za nalogo našega Sokolstva zatorej urimo telo, da bomo telesno silni, izobražujmo se, da bomo duševno pogumni, značajni ako to vršimo, nam mora postati naša lepa domovina Jugoslavija sestavni del naših misli. Povedali smo sedaj, kakšna naloga pritiče v bodočnosti našemu Sokolstvu. Sedaj pa govorimo še o tem, kako moramo izvrševati svoje sokolske dolžnosti. Smo v prvi vrsti idejno-telovadna organizacija. Kot taka goji telovadbo po. gotovem telovadnem sestavu, ki naj vsestransko vpliva na okrepitev naših teles. V drugi vrsti pa izpolnjujemo svoj sokolski program z izobraževalnim delom. Vsaka najmanjša sokolska enota imej svoj vaditeljski ali prednjaški zbor v svrho telovadnega vodstva, obenem pa svoj prosvetni odsek, ki bodi v duševnem pogledu isto kot je prvi za telovadbo. Sokolsko nalogo moramo izpolnjevati v zraislu Tvrševih izrekov na eni strani, toda tudi v zmislu Fugnerjevih gesel na drugi strani. Fiigner pravi: Ne dobička, ne slave! Res je, sokolsko delo je toliko, da je nenagradljivo, ker je prevzvišeno, da bi se spuščalo v dobičkanosnosti. Vzgoja naroda naj se plačuje? Ne! Najlepše plačilo so praktični uspehi sokolske vzgoje to je krepak zarod zavednih mož in žena, naraščaja in dece. Sokolstvo tudi ne stremi za posvetno slavo. Nočemo imeti s slavo venčanih prvakov, ampak hočemo edino, da nas pozna vsak Jugoslovan po naštel dejanjih. Naši javni nastopi, ki jih prirejamo, ne smejo imeti namena, da žanjemo pohvalo in slavo, ampak morajo biti dnevi računa, ko polagamo' plod svojega delovanja v roke naroda, da nam bodisi izreče svoje zaupanje za pravilno vršitev sokolskih dolžnosti ali pa nam izreče grajo. Mi nočemo ne slave, ne graje, temveč le zaupanja naroda v naše delo. To je naš dobiček, naša slava, druge ne poznamo. Končno je naša naloga, da se vedno in povsod ravnamo po Fiignerjevem izreku: bogataš bodi brat onega, ki ni bogat, toda ga dičijo žulji poštenega dela. Ali ni to izvedljivo? Na prvi pogled mogoče zveni to nekam čudno, toda potom razvoja in vzgoje lahko dosežemo tudi ta smoter. Enakost in bratstvo vladaj v resnici v našem krogu vsak enake pravice, vsak enake dolžnosti, eden bodi brat drugega, in zavladala bo končno popolna harmonija vseh. Pri delu na polju sokolske vzgoje doprinese bogataš ali pa siromak iste žrtve, ako delata vztrajno. Bogatih Sokolov za parado, übožnih Sokolov za delo pa ne maramo. Hočemo samo trdne in krepke pesti, popolne značaje in ljudi, ljubeče svojo domovino