Женски покрет

produkcije in všled tega le začasen pojav. Potem je globlje prodrla v posamnosti. Družina je bila ustanovljena v prošlosti: kot sredstvo za namene produkcije, moderna kapitalistična družba pa je izpremenila produkcijo v konsumcijo. Osebna poraba postala porabu spložnosti. Nastajajo javne kuhinje, zavodi za oblačenje, pranje, celo za krpanje. Ekonomska skupnost družine je izgubila v delavski republiki vsako upravičenost za obstoj. Oropana ekonomskega temelja, je usoda družine, da se razide in da sprejme obliko svodobne zveze med možem in ženo, temelječe na medsebojnem sporazumu. Vprašala sem Kollontayjevo kateri faktor naj postane najmerodajnejši v novih zakonskih določbah. Dva faktorja, je odgovorila: dvigniti hočemo obče zdravstveno stanje in znižati število prebivalstva. Neenako ocenjevanje obeh spolov bo izginilo, v komunistični družbi ker veljajo v tej družbi za moža in ženo enake dolžnosti in pravice. Spolno občevanje bo postalo izpolnitev naravnega instinkta in bo izgubilo odij pregrehe. Ker smatra komunistična morala duhovno udejstvovanje mladine kot izraz najvišje kulture bo. pripomogla vsakemu individuju do tega, da postavi tudi spolni nagon v korist splošnosti. Namesto da bi žena zatajevala svoj spolni nagon, ga bo izkoristilo dobrobit občestva. Ure so hitele in poslušala sem njena izvajanja. Aleksandra Kollontayjeva ima očarujoče sive oči, rahlo obsenčene, ustne so mehke, gibčne in ustvarjene za smeh. Kadar se zasmeje in okrene glavo, zveni njen smeh kakor žuborenje bistrega studenca, njene kretnje so živahne, mladostne, privlačne... Pridem v urad Krupskaje, Ljeninove žene. Govornica, pisateljica, revolucijonarka od rane mladosti. Sedaj vodi politični oddelek za javno izveštavanje v Moskvi. V prvem nadstopju nekega poslopja na Stretinskem bulvaru ima sobo, v kateri dela sredi med ropotom pisalnih strojev in telefonov. Na stenah zemljevid Rusije, slika Karla Marxa, Trockega, ob steni dve mizi, obloženi s tiskovinami, telefon, nekaj stolov vtisk največje preprostosti in popolne golote. Sivolasa žena sedi pred pisalno mizo. Vstane, da pozdravi posetnika. Hrbet je lahko skrivljen. Oblečena je v črn volnen plašč, na comolcih je skoraj prozoren v črno srajco, belovolnen jopič, ki je od pregostega pranja siv in rjastordečkast. To je žena tirana, žena, o kateri so raznašali, da je zasuta z biseri in nakitjem. Globoko se sklanja nad pisalno mizo, kajti njene razbolene oči slabo vidijo, in opravičuje se zaradi svoje slabe francoščine, čeprav govori brez napake; le tu in tam malo zastaja, ko pripoveduje o brezuspešnih poiz-

9 и tO

Ruska Sfinga

407