Женски покрет

vili svoje mlade moči v službo premišljenega in uspešnega delovnega življenja. Preobrat v konjunkturi jim je zaprl vrata pred nosom. Njihovi naravni pravici na delo ne morejo zadostiti. Življenje brez upa jih čaka. Zaprta so vrata fabrik in pisarn. Najboljše fizične in duševne moči propadajo. Akademski proletariat ne more v poklice, laboratorije, šole. Eksistence mladih pisateljev, znanstvenikov, umetnikov padajo v brezdno.« Slika materijelne in moralne bede sedanje brezposelnosti je mnogo strahotnejša kakor vsaka prejšnja, in ravno zaradi tega se moramo nehote vprašati, ali je sploh mogoča uspešna pomoč, namreč pomoč v smislu, da se daje namesto zaslužka podpora. Vse države, ki imajo obvezno zavarovanje za slučaj brezposelnosti to so Velika Britanija, Nemčija, Avstrija, Irska, Italija, Poljska, Rumunska in 9 švicarskih kantonov morajo vse bolj in bolj krčiti te podpore, kar je razumljivo, ako pomislimo, da število brezposelnih raste, a državni dohodki vsled omejenega pridobitnega življenja padajo. Nemška vlada ravno sedaj razmišlja o tem, da popolnoma ukine podpore, in da jih prevali na strokovne organizacije delavstva in organizacije delodajalcev. Belgija, Danska, Finska, Francija, Norveška, Nizozemska, Čehoslovaška in 14 švicarskih kantonov dajejo brezposelnim podpore po takoimenovanem gentskem sistemu. »Gentski sistem« sloni na kombinaciji strokovne organizacije in občine. Švedska, Mažarska, Letonija, Estonija, saarsko ozemlje in naša država so brez (izvzemši podpor, ki jih dajejo delavske strokovne organizacije same) zavarovanja za slučaj brezposelnosti. Zjedinjene države Severne Amerike tudi še niso uvedle obveznega zavarovanja in vse je prepuščeno strokovnim organizacijam ter privatni iniciativi. Mnogi mislijo, da je najuspešnejši način v boju proti brezposlenosti takoimenovana produktivna pomoč, t. j. da se nezaposlene zaposli s kakoršnemkoli delom. V tem pravcu se je mnogo storilo ali tudi ta način je spričo ogromnega obsega nezaposlenosti samo kaplja na razbeljeno železo. Danes je tudi ta način silno težko izvesti, ker ni razpoložljivega denarja za takšna velika dela, ki bi zaposlila dober del brezposelnih. Načelno stališče proti te vrste pomoči sta zavzela Beatrice in Sidney Webb v njihovem znamenitem delu »Problem bede«. Po njihovem mnenju je tudi produktivna pomoč samo miloščina, a poleg tega so njene psihološke reakcije škodljive. Za te vrste dela angažirajo delavce brez obzira na njihove kvalifikacije, značaj, sposobnost in zato takšno zaposlenje ne pokazuje efekt, ki bi ga moralo pokazati spričo visoke stopnje organizacije dela, razdelitve, nagrad itd. Webbova pravita:

»Glavna nevarnost tiči v slabem vplivu na osebe, katerim hoče pomagati. Natrpanje najrazličnejših elementov, njih enakomerna zaposlitev brez obzira na prejšnje delo in nagrado, katero so sprejemali, delo, za katerega vsi vedo, da mu je edini namen ta, da jih zaposli, da ga ne morejo pustiti niti morejo biti odpuščeni, dalje zaslužek, ki je odrejen samovoljno namesto po tržni višini, ki velja ravno za to ali ono delo: vse te okolnosti strašno vplivajo na delavstvo.« Webboova predlagata, da se države pobrigajo na drug način za delo občasu, ko se začno pojavljati krize. Države bi morale vsako leto od budžetiranih izdatkov za svoja, naročila zadržati 3—4% in sicer tako dolgo izračunala sta približno 10 let da se nabere precejšen del neizvršenih državnih naročil in odgovarjajtoči fond v denarju. Ko se pojavi kriza, da država takoj naročila za vsa projektirana dela, delavci bi dobili delo, ki odgovarja njihovi kvalifikaciji in višini dosedanjga zaslužka. Predlog Webbovih do danes ni usvojila niti ena država in zato nimamo praktičnega potrdila njihove pravilne teoretične zamisli. Ko sta Webbova pisala svoje delo o bedi še pred vojno naravno nista mogla vedeti, da bo kriza zavzela: tako ogromen obseg. Predvojne krize so bile vedno mnogo, mnogo lažje in smatralo se je že za veliko nesrečo, če je bilo v kaki državi pol milijona brezposelnih. Predlog Webbovih je še z druge strani v skladu z intencijami onih, ki so prvi to so bili Angleži leta 1912. organizirali pomoč v slučaju brezposlenosti. Namen je bil dvojen: brezposlenemu ni treba prevzemati delo brez obzira na plačo in lažje prebrodi čas brezposlenosti. Zakonodavec je brez dvoma hotel obdržati delavcu tudi v najtežjih dneh živi jenski standard in njegovo dostojanstvo. Tak način pomoči ga čuva pred padcem v takozvani »Lumpenproletariat«, hkrati pa ga čuva tudi pred ponižanjem, ki ga čaka, ako prodaja svoje delo za vsako ceno. Pomoč, ki jo prejemajo danes brezposelni ni več na tej moralni višini. Današnja katastrofa je zavzela prevelik obseg, da bi zadostovala stara sredstva. Za ozdravljenje sedanjega bolnega stanja ponujajo brez števila lekov, izmed katerih so po mojem prepričanju — realni edino oni, kateri zahtevajo, da se iz temelja izpremeni današnji gospodarski sistem. Toda oni, ki zahtevajo izpremembo, vedo, da tega ne more izvršiti ena sama država, oni vedo, da je to naloga vsega človeštva. Kakor te katastrofe ni zakrivila ena sama nacija, kakor ni niti ene nacije, ki ne bi občutila te katastrofe, prav tako ni mogoče, da bi ena sama rešila ta problem. Bistvo problema je, da ne moremo več živeti v gospodarskem sistemu, ki se ne ozira na

72

ZENSKI POKRET

MAJ, 1932: