Учитељ

Ни 6.

Znanstvena pedagogika 29

slovja. Op. pis.) pripoznavamo uspehe Pestalozzijeve: kot v svojih: temeljih edino prave in prirodi primerne, a da v ·nekaterih posamičnostih uvažujemo tudi uspene Herbartove, a le toliko, šolikor je proti herbartoveć.“

Vnović in še koreniteje pa je dejal pod kritiški nož. Sdaslay Herbartov dr. W. Osterman, češ, „da dosedanja kritika Herbartovih: naukov ni bila dovolj temeljita in ni še izteknila prav. bistvenih' zmot Herbartovih naukov“. In takc je izdal 246. strani obsegajočorazpravo pod naslovom: „Poglavitne zmote psihologije in nje pedagoške posiledice.*)“ Izila je b. 1887. v prvem, a 1. 1894, у дгис ет natisku. Oprt na Lotzejevo in Wundtovofilozofijo, napram katerije Herbartova postala že zgodgovinska, je analizoval poglavitne filozofske nauke, Herbartove ter jih ovrgel, a pri tem je redno praktičnopokazal, kako pogubne pedagoške posledice izvirajo iz psihologijeHerbartove. _

To zadačo je izvršil v sedmih poglavjih, naslovljenih takole: Il. metafiziški uveti n bistvv duše (str. 1. i di), IL. predstavni mehanizem (str. 38. i d.), III inteligenca (str. 67 i d.) IV. čustovanje

- in hrepenenje (str. 88, i d.), V. vojja in njena prostost (str. 154. i d.), VIL. dušni darovi (str. 171. i. d.), pedagoške posledice (str. 194. i. d.).

Temeljito svojo razpravo je zaključil Osterman z nastopnimi: reznimi in ozbilijnimi opombami (str. 243. i. d.):

„Da je Herbartova pedagogika navzlic vsem iztaknjenim hibanmvendar tudi izdatno pospešila vzgojno delo in vzgojno vedo na marsikatero stran; da se je po pravici po robu postavila profi marsikaterim ukoreninjenim hibam preišnje pedagogike ter jih. izboljšava; da je boli in boli prepričala pedagoški svet, kako je treba vzgojestlovju psihološke utemeljitve, da je bistveno posDešjla idealnejše naziranjie o vzgoji in zlasti o šolskem pouku; da ie v širokih krogih na novo vzbudila zanimanje za vzgojna in šolska vprašanja ter da je s svojo znanstveno temeljiostjo dostojnejše mesto priborila dolgo zaničevani pedagogiki i itd.; kateri nepristranski kritik ne bi drage volje prizlal vsega tega! Samo ni smeti smatrati zaradi teh posamičnih svetlih strani vsega sestava za upravičenoga. Je pač v tem pogledu s Herbartovim naukom

*) Die hauptsdchlisten Intimer der Herbartschen Psychologie und ihre pidagogischen Konsequenzen. Eine kritische Untersuchung von D-r W. Ostermann. Žweite Auflage. 1894. Olđenburg und Leipzig.