Учитељ

Iz otroškega sveta za ofroški sveti 2183

тоб зропипа ђо se moglo, mnogo in mnogo primerov našteti, poveđati; tuđi iz lastnoga življenja. — Tako nabiranje in zbiranje imovine ali zaklada jasnih spominskih slik je potrebna priprava та premišlanje in misli. Ker se ofrok spominja in gleda, v koHkor se ravno spominja, postaja bogat misli, ko vprašuje po ozroku in pomenu stvari ali pa tuđi sam kaj pojasujuje. Ravno tako kakor mora otrok duh sprejemati in mnogo slik in predstav o stvareh, mora ludi slike prizorov in dogodnikov, ki si sleđijo, zbirati in urejevati, predno se začne zavedati samega sebe ter razmišljatio lastni eksistenci. In to je zavest o življenju. Edini drugi pretpogoj za zaklad misli je ono delovanje domišljije, o katerem smo prej govorili, kajti tudi domišlija je velevažen in "уејесепјеп зодејоуајес рп гезпет in globokom mišljenju. Ravno zalo pa, ker je mladinski duh tako živahen in prožen, ko zapusti ozke meje resničnosti in se uđaja domišljenim domnevam o daljnih, skrivnostnih sivareh, — začine mus/ifi, lj. oklepati o vzrokhih in posleđicah sivari. V zgodđovini posameziih oset kakor tudi celega plemena nastane mišljenje, — tudi abstraktno mišljenje ved — iz svobodne igre domišljije. — Toda mi ne moremo opredeliti in začrtati mej prvega otrokovega mišljenja. Najprvo nastopanje in zadržanje zbijajoče inteligence napram zmešnjavi novega je — morebiti — nepopisno.

Otrok se nam pokaže kot mislec najprej nekoliko temno na praktičnem polju. Zmožnost mišljenja se je v razvoju plemena najprej uđejstvovala z vzbujanjem instinktivnega poželenja ali zavračanja. Človek je račel misliti, kako zavisijo stvari, v katerih odnošajnih se nahajajo, kako si slede kot vzrok in posledica, da si pripravi živeža, da odpravi to ali ono zlo. Slično ravnanje opazujemo tuđi pri otrocih. Pred đobo govorjenja moremo opazovati, kako hitro, ako se le nuđi prilika, izumi ali najde otrok kakšen način, da si napravi igračo, ki je celo nekako izven njegove zu'nanje zmožnosti. O opazovanjih v prvih mesecih otrokovega Življenja imamo mnogo slik in primerov, ki jasno ilustrirajo probujeno praktično inteligenco. Toda to so le pojavi, ki razođevajo kljub globokim učinkom komaj znake človeka — misleca. Najbolj zgodnji in jasni pojav o človeški znužnosti mišljenja moremo opazovati potom primerjanja, ki nam omogoči pronicanje v du·'ševno delovanje otrok. Tako pomeni ona velika, vzega исепса prevzemajoča pazljivost, ki se osredotoči na slike, skrbno primer-