Учитељ

214 У читељ

janje te ali one oblike z drugo ali drugimi, ali v nekaterih slučajih vsaj primerjanje ravnokar navzočega vidnega z duševno sliko originala.

To primerjanje stvari je pravo, istinito, notranje svOjsivo' razumevanja, združenje sivari, ki se razlikuje od samega орагоvanja istih kot konkretnih posameznih predmetov. Otrok hoče vedno asimilirati ali prispodobljavati, v krogu znanega nekaj najti, kar bi mogel z novim in neznatnim združiti ter v neke odnošaje spraviti.

To primerjanje v svrho razumevanja privede do tega, kar imenujejo psihologi klasifikacijo ali generalizacijo, t.j. več enakil stvuri poimenovati z občim imenom ter vtisniti duhu v spomin. Otrok postane tako, da imenuje vsako stvar z njej pripadajočim imenom in da tako sestavlja vrste sličnih stvari.

S tem, da začne olrok grupacijo stvari z ozirom na take točke enakosti, katere je mogel najti, opaža stik in zvezo gotovih stvari. On takoreč čuti svoj napredak in bližanje k ideji sličnosti, sorodnosti, pravilnosti in k temu, kar imenujemo — 2акоп. Pravimo tedaj, da je ofrok pameten, da misli zavesino o svojem delovanju. Prav malo pa pomišljamo, kako težko delo so izvršilć otrokovi možgani.

Dejstvo je, đa se nahaja v otroškem svetu misli tako velik del nezdruženega in nepravilnega, da težko uvidimo, kako se бо otrok učil misliti in razumevati, ko bi ne bil obrazovan z živahnim nagibom, združevati in sestavljati zakone, tivoriti sostave.

Sto željo, zakon stvari izslediti in formulirati, je neločljivo združen nagib, vsak novi dogođek podvreči nekemu врјобпети pravilu. Pa mali mislec more tudi tu lahko storiti pogrešek, da ne pojmi natančno smisla in smotra kakega pravila. Načela, ki jih drugi nudijo in jih je neizvestno razumemo, — posebno verske in nravne resnice — so podvržena napačnemu izvajanju in pogrešni uporabi. Gotovo in jasno je, da ima otrok čudno moč: svoje lasine ideje in lesede v one drugih oseb interetirati ler jim (idejom, Dbesedom) dati pomen in obiležje, ki osupne тапј падагјеџе ам!огје.

Vrednost mišljenja je torej odvisna od pravega in pravilnega poteka. Percipujoči spomin (lat. percipere, accipere, COgnoscere,. shvatati, auffassen) mora prej sprejetv in shvatano snov zvesto in neizpremenjeno nazaj poklicati; pri iz = in premišljanju se mora: