Јадранска стража

njavala gospodarje. L. 1723 jo je Karel VI proglasil isto za svobodno pristaniŠćc. L. 1822 je pripadla k Ogrski. Od 1. 1849 do 1868 je bila hrvatska, nato pa do prevrata kot »corpus separatum« vnovič ogrska. Tude njen poglcd v bodoćnost je brez nad, kakor sem že zgoraj omcnil. Zal, da nimam pri roki za anektirana pristanišča povojnih podatkov; toda vsakdo, ki je po vojni obiskal anektirano ozemlje se je lahko prcprićal, kako prazna so pristanišča Julijske Benečije. Brez zaledja se pristanišća ne morejo razvijati, to je dokazano. Bližina mejc übija vsak gospodarski dvig. To je žalostna bilanca desetletne nacionalne svobode in gospodarskega propada, kajti sedanja nacionalna osvoboditev je samo dcmagoška fraza. Toda z Italijani je popolnoma nemogoča stvarna debata o tem. Z narodom, ki ga vodijo politiki in ućenjaki, ki se upajo zatrjevati svetu, da je bila Julijska Benečija naša Primorska poslovanjena šele v XIX stoletju pod zaščito avstrijskega orla, ni mogoć sporazum. Komur je znana trnjeva pot našega narodnega preporoda, kdor je zasledoval krute borbe za najprimitivnejše pravice našega naroda v soli, cerkvi in v uradih, v letih, ko so sedeli v vladini palaci v Trstu cesarski namestniki ta se ne ćudi temu. Boli ga njih licemerstvo in njih podlost, ki nam übija zdrav del našega naroda kakor kulturno tako tudi moraine in nacionalno. Celo avstrijska statistika nam je 1. 1910 priznala v Primorju naslednje narodnostno razmerje: Na vsakih 1000 prebivalcev po 431 Italijanov (in Furlanov), 322 Slovencev, 206 Hrvatov in 35 Nemcev. Tako je bilo po tej cenitvi na Primorskem 290.000 Slovencev in 186.000 Hrvatov, skupaj 476.000 Slovanov in 388.000 Italijanov. UpoŠtevamo li dejstvo, da bivajo Italijani le po mestih, potem nam je jasno, da je dežela trinajst stoletij absolutno slovanska. Pa ne

samo dezela ampak tudi mesta, saj v njih že od nekdaj živi naŠ narod. Solnčna Gotica je imela celo slovansko večino. Toliko o narodnostnih razmerah v podkrepitev misli, ki jc izražena v naslovu, da nam je jasno, da jc Julijska Benećija naša po krvi in zgodovini. KakŠna izguba nas je zadela z aneksijo teh krajev po Italiji, nam nazorno pokaže še draga statistika. Od okroglo 600.000 ton brodovlja bivšc avstro-ogrske monarhije je pripadalo nad polovico ladij primorskim pristaniščem. izmed paroplovnih družb so vse najvećje imelc svoj sedež v Trstu in na Reki in to je bilo skoro % trgovskega brodovja. V Trstu je bilo vsega 33 paroplovnih dražb in siccr 13 za dolgo plovbo in 20 za obalno plovbo. Med njimi sta bili najvećji : a) Avstrijski Loyd zdaj Llyd Triestino, ki je pred vojno imel 66 ladij z 278.191 tonami, katerega parniki so vzdržavali najveć prometa z Vzhodom (Danes ga übija konkurenca genovskih družb) ; in b) Austro-Americana bratje Cosulich s 34 ladjami, katere parniki so vozili v Severno in Južno Ameriko. Na reki je bila glavna paroplovna družba »Adria« z 34 ladjami, 68.213 BRT; nato Ungaro-croata z 41 ladjami, 13.469 BRT in Še 10 manjših družb s 36 ladjami. V raznih istrskih mestih je pa bilo Se 15 družb z 32 parniki za obalni promet. Vcs ta ladijski park skoro brez izjcme je bil po prevratu izgubljen za nas. Ista stvar bila je tudi z vojno mornarico. Skoro vse austro-ogrsko vojno brodovje je pobrala Italija. Trgovskih ladij je dobila približno 5/6 nam so pripadle le družbe, ki so imele že prej svoj sedež v naših današnjih pristaniŠčih. Tako je stala naia domovina na obali Adrije oropana zakladov, ki bi jih po dednem pravu morala dobiti od bivše monarhije, ki ji je ob razsulu sloVesno izroéila svojo Vojno mornari-

ЛЕПОТЕ НАШЕГ lIPJIMOPJA: LJEPOTE NASEG PRIMO RJ A Pl.ininski kanal kod Ja bianca (S/et'erni Jadran)

36