Учитељ

ланаца ИН Це

skega naroda, ki ga tvorimo Srbi, Hrvati in Slovenci, v veliko zajednico, ki je nastala po zgodovinski nujnosti in usodi. Moje globoko prepričanje je, da bi nacionalno navdušenje naše mladine bilo usmerjeno v praznoto in zmoto, če ji ne bi mogli postaviti vsemu jugoslovenskemu narodu skupnega nacionalnega cilja, ki ne more biti noben dJrug, kot je oni, ki o njem govorita naša ustava in naš šolski zakon, t.j. narodno in državno edinstvo.

Smisel za skupnost ie najpreprosteijša vrsta liubezni do očetnjave in |e tudi naimani dostopna poveličujoči besedi in pesmi in vendar je baš od njega dobil patriofizem svoje ime, pod katerim ie treba danes najboli razumevati našo trdno povezanost nasproti tujini. in tako se steka liubezen do očetnjave sama končno v tisto državljansko zavest, ki o njej govori naša ustava in ki je zaradi tega prav tako važen cili državljanskega pouka.

Posebno je treba na tem mestu poudariti, da se državljanska zavest, ki jo naj po ustavi razvijajo naše šole, ne more nanašati na kako namišljeno ali idealno državo, na kako bivšo ali bodočo državo, temveč edinole na našo konkretno državo, na kraljevino Jugoslavijo.

In tu је sedaj tista točka, v kateri se stališče noveiših pedagogov (Rihlmann: »Politische Bildung«), ki se mu brez pridržka pridružujemo tudi mi, močno oddaljuje od Kefschensteinerjevega staНеба једе cilja državljanske vzgoje. Kerschensteineriu namreč ni cilj državljanske vzgoje, vzgajati za obstoječo državo, temveč vzgaiati državljane sploh, državljane, prežete z nravstveno državno idejo, ki nai bi sodelovali pri realizaciji kakega nravstvenega občestva im ki naj bi »razvijali državo, ki io tvorijo, v smeri nravstvene državne ideje«. Klub temu se nam zdi, da je Kerschnesteiner ostal, kar se tiče formulacije cilia državljanske vzgoje, do danes neprekosljiv, in njegovi prelogi za uresničenje njegovih idei še niti od daleč niso izvedeni. Tu ostane Kerschensteiner še dolgo voditeli med pedadogi.

Ugotoviti pa ie tudi treba, da se živa državlianska zavest, ki io ustava označuje kot najvišio nalogo šolske vzgoje, popolnoma krije s samostojnim čutom odgovornosti jugoslov. državljana. »Narodno in državno edinstvo«, to naj bi v Jugoslaviji postala sveta formula, kakor v Franciji lahko čitamo na vseh јаушћ розјорјћ besede: »Svoboda, enakost in bratstvo.«

Kakor jugoslovenska državlianska zavest naj bi se pa tudi razvijal v doraščajoči mladini jugoslovenski pravni čut. Nekoliko krotiti tiste, ki mislijo, da imajo samo oni vedno prav in ki se vedno tožarijo, vzgajati k spoštljivosti do pravne ideje in do državnih zakonov ter včlenitev v pravno celoto — to niso zadnie naloge državljanske vzgoje v Jugoslaviji, njih predpostavka pa је узај nekal elementarnega znanja našega prava.

Ројег агХауапзКке zavesti in pravnega čuta pa je treba razvijati in negovati tudi socijalni čut. Tako mora na pr. naši doraščajoči mladini, pa tudi nam odraslim kdai priti do zavesti, kako se s tem slabša naša valuta, če kupujemo tolike množine inozemskega luksuznega blaga in kakor se z nepremišlieno in nepotrebno nabavo zalog in z niih kopičenjem dvigajo cene. Zato mora biti uvajanje v dokaj