Учитељ

24

er ar ere вез иечицнги ан с ревешитинени тниентисиши ен пате Етен сзееииненеилимивинине == њене етилинаваиеелља ст Taa aueeva ura Taa ——

zamotane zveze našega gospodarskega življenja bistven sestavni del državljanskega pouka, da si zrelejša mladina pridobi узај nekoliko vpogleda v današnji gospodarski aparat, po drugi strani pa mora biti etika gospodarstva, dela in konzuma bistven del državljanske vzgoje. Morala socialnega učinkovanja v daliavo pa zavisi od čustva solidarnosti ali, da rabimo topleišo besedo, tovarištva, ki je osnovni pojem socialne etike. Solidarnost, tovarištvo ni kakor liubezen do bližniega kak neporeden odnos človeka do človeka, to namreč pomeni, biti ali čutiti se kot eno z najoddaljeneišimi, z mnogimi in neznanimi v kaki višji celoti in končno v kaki skupni zadevi, bodisi v poklicu, narodu, državi, bodisi v borbi ali delu. Take solidarnosti in takega tovarištva seveda ni mogoče v državljanskem pouku obravnavati ali učiti, ta solidarnost marveč mladini lahko pride do zavesti le v obliki doživljaja in če se temu privadi, kar pa |e zopet mogoče le v taki šoli, ki ie prava delovna in življenska zajednica.

Razvijanje nacionalne zavesti in nacionalnega ponosa in vzbujanje zavesti za naše narodno in državno edinstvo v naši тад pa nas ne sme ovirati, da ne bi vplivali tudi na razvoi humanih čustev v duhu sprave med narodi, ker tudi naš narod ne sme biti slep za politično in socialno svojevrstnost drugih narodov. Mnogoličnost narodov, nad katero se boči ali razpenia liki modro nebo nad našo zemljo enotnost človeštva — in to je tudi naloga šolske vzgoje zahteva dvoje: vzbujanje smisla 1. za razumevanje međ narodi, 2. za organizacijo nad narodi, t.j. za ideie. Društva narodov, čigar zvesta članica je tudi naša država. Državlianska vzgoja naj bi torei bila tudi vzgoja k medseboinemu spoštovanju in razumevanju in k ljubezni do bližnjega, ki je podlaga mirnega sožitja in srečnega Življenia sploh.

Pri zasledovanju vseh teh ciljev pa je tudi naša dolžnost, da izločimo iz državljanskega pouka v šoli vsako sfrankarsko politiko.

S tem zakliučujemo svoja izvajanja o ciljih državlianskega pouka. Nai mi bo še dovolieno, da kratko izpregovorim o njihovi vsebini. Ustava, uprava in sicer občine, sreza, banovine, države, državljanske dolžnosti in pravice, gospodarstvo so glavna snov tega pouka. Pri tem velja učno pravilo: ne podrobnosti, temveč načela in smernice. Premalo ie tukaj manji pomisleka vredno nego preveč. K državljanskemu pouku spada le to, kar lahko služi kot podlaga, ozir. kot konkretno znanje državljianski vzgoji, torej zlasti ona v državni ustavi zasidrana velika načela pravnega življenia kakor tudi ona, ki se nanašajo na državno oblast in na kralja, na upravno oblast, na državno gospodarstvo in na ureditev države. Najvažneiša naloga državljanskega pouka je torei, da si učenci na podlagi skrbnega opazovanja socialnega in političnega živlienia pridobe neko trdno količino načel državlianske etike, da se na ta način utrdi državljanska vest in zavest našega naroda. Vprašanje, po kateri poti naj se to doseže, moramo prepustiti pedagogom. Žal še danes nimamo moderne didaktike za državlianski pouk, imamo le sirove, neoblikovane snovi za kako bodoče državoslovie.

Nekateri smatrajo državlianski pouk za enotno učno področje in so zaradi tega mnenja, da je to poseben učni predmet, ki mu